Francija je v soboto, 17. oktobra 2026, doživela enega največjih dni protestov v zadnjih letih, ko je več deset tisoč ljudi stopilo na ulice v vsedržavnem dnevu akcije, ki je združil tri gibanja v eno: srednješolce in študente, sindikate ter vračajoče se gibanje rumenih jopičev. Policija je v Parizu in Strasbourgu izstrelila solzivec, v prestolnici so aretirali več deset ljudi, na stotine demonstracij, blokad in pohodov pa je potekalo od Rennesa do Marseilla. Dan se je gradil tedne. To, kar se je sredi septembra začelo kot študentski upor zaradi pomanjkanja učiteljev in propadajočih šol v pariških predmestjih, je preraslo v veliko širši izziv vladi predsednika Emmanuela Macrona in premierja Sébastiena Lecornuja – zaradi življenjskih stroškov, javne porabe in tega, kar protestniki opisujejo kot razpadajoči francoski socialni model. Sobota je bila trenutek, ko so se te ločene pritožbe hkrati združile na ulicah.

Protesti v Franciji 2026: kaj se je zgodilo 17. oktobra

Glavna pariška demonstracija naj bi se ob 14. uri začela na trgu Place de la République in se usmerila proti severu prestolnice. A dan se je začel veliko prej, z akcijami ob zori po vsej državi. V Rennesu so protestniki zgradili barikade iz smetnjakov in velikih palet na obrobju nakupovalnega središča in na obvoznici ter za kratek čas blokirali promet, preden je posredovala policija. V Lyonu je policija razgnala skupine protestnikov na mostu Guillotière, na krožišču Feyssine, blizu rafinerije Feyzin in ob bregovih Rone, kjer se je zbralo okoli 100 ljudi. Blokade so poročali tudi v Nancyju in Lillu, v Marseillu pa so protestniki napadli policijsko stavbo, se spopadli s policisti, ki so odgovorili s solzivcem, in za kratek čas blokirali glavno cesto s smetnjaki in skiroji, preden so jih odstranili. V Parizu je interventna policija izstrelila solzivec in aretirala ljudi, ko so pred glavnim pohodom izbruhnili spopadi, v Strasbourgu pa je bil solzivec uporabljen za razgon študentskih protestnikov. Število aretiranih na pariškem metropolitanskem območju je skozi jutro naraščalo in doseglo 61 po policijskem štetju, o katerem je poročal CNews; prejšnja poročila so številko postavljala okoli 40. Pariški policijski načelnik Patrice Faure je prepovedal demonstracije okoli Elizejske palače, urada premierja v Matignonu in Elizejskih poljan, načrtovani pohod skozi srce prestolnice pa je bil prepovedan, potem ko pogajanja z organizatorji o alternativni poti niso dosegla dogovora. Obseg mobilizacije je bil osupljiv. Viri blizu notranjega ministra Laurenta Nuñeza so število načrtovanih akcij postavili na okoli 500, z več kot 90 uradnimi demonstracijami, medtem ko so mreže rumenih jopičev napovedale kar tisoč akcij. Organizatorji so vzpostavili spletno stran z več kot 600 demonstracijami po vsej Franciji. V Toulousu naj bi se skupna sindikalna demonstracija sindikatov CGT, FSU in Solidaires ob 14. uri odpravila na pot. Srednješolci iz Seine-Saint-Denisa, departmaja severno od Pariza, kjer se je študentsko gibanje začelo, so načrtovali množičen pohod v prestolnico.

Kako je šolski protest postal nacionalno gibanje

Korenine dneva ležijo v francoskih šolah. Študentski upor se je začel sredi septembra 2026 v licejih v pariških predmestjih zaradi nenadomeščenih odsotnih učiteljev, prenatrpanih razredov in propadajočih stavb ter se hitro razširil v vsedržavni val šolskih blokad. Prejšnji pohodi zaradi financiranja šol so privabili več sto tisoč ljudi, gibanje pa je kljub vladnim koncesijam še naprej raslo. Te koncesije so bile resnične, a za protestnike nezadostne. Minister za izobraževanje Édouard Geffray je dejal, da bo 3.000 nadomestnih učiteljev razporejenih v približno 100 srednjih šol z najhujšim pomanjkanjem učiteljev in da bo odobril zaposlitev več sto novih učiteljev. Premier Lecornu je dejal, da bo vlada predlagala spremembe proračuna za leto 2027, da bi nekatere zahteve študentov prevedla v konkretne ukrepe, zlasti glede nadomeščanja učiteljev. A študentski voditelji so dejali, da konkretnih ukrepov sploh ni bilo. Eno študentsko združenje je dejalo, da se bodo shodi nadaljevali, dokler za šole ne bo na mizi 10 milijard evrov. Ko so tedni minevali, so se zahteve gibanja razširile. To, kar se je začelo kot pritožba glede šol, je postalo protest proti neenakosti, šibki javni porabi, padajočim standardom javnih storitev in naraščajočim življenjskim stroškom. Sindikati so se pridružili zaradi plač, pokojnin in javnih storitev; rumeni jopiči – gibanje, ki je Francijo pretreslo leta 2018 zaradi dvigov davka na gorivo – so se vrnili s pozivom k dnevu »rumenih in mladih« in k udeležbi pozvali učitelje, študente, delavce, upokojence in kmete na prvi dan jesenskih počitnic. »To ni le gibanje rumenih jopičev, ni le študentsko gibanje, to so vsi ljudje, ki vstajajo,« je dejal Benjamin Ball, aktivist, ki dela na spletni strani za sobotne demonstracije. V Rennesu je Christophe, 47-letni mizar in nekdanji protestnik rumenih jopičev, za AFP povedal, da protestira, potem ko je videl, kar je dojemal kot policijsko brutalnost nad najstniki: »Prišli smo do točke, ko represija cilja na naše lastne otroke.«

Vlada pod pritiskom

Protesti prihajajo v težkem trenutku za Francijo. Predsednik Macron je v zadnjem delu svojega predsedovanja in za seboj pušča polarizirano volilno telo ter razdrobljen parlament. Premier Lecornu poskuša skozi parlament brez večine potisniti proračun z varčevanjem, medtem ko protestniki zahtevajo večjo zaščito pred inflacijo in več porabe za javne storitve, zlasti izobraževanje. Vlagatelji prodajajo francoski državni dolg, kar stroške zadolževanja potiska na najvišje ravni v več kot dveh desetletjih – znak dolgega boja države za ureditev javnih financ. V petek je Macron iz Bruslja pozval k miru. »Obstaja ustavna pravica do protesta in izražanja, in vedno sem bil pozoren, da se ta pravica v celoti spoštuje,« je dejal. »A ta pravica prihaja s potrebo po spoštovanju. Spoštovanju do ljudi, spoštovanju do lastnine in zato zavezi, da se ne žali ali uničuje.« Odsodil je morebitno prisotnost ljudi, »ki so tu zgolj zato, da povzročijo škodo in ustvarijo nemire«, kot »nesprejemljivo«. Lecornu je sklical medministrsko krizno celico za spremljanje demonstracij in v četrtek dejal, da se boji spopadov po tem, kar je označil za »urbano nasilje« med študentskimi protesti. »To je trenutek utrujenosti v državi,« je dejal. »Smo v vzdušju stalne krize: vojn, inflacije in vprašanj glede kupne moči.« Vlada je skrajno levo stranko Nepokorjena Francija obtožila, da neti proteste, kar stranka zanika. Opozicijski voditelj Jordan Bardella, katerega skrajno desno Nacionalno združenje vodi v anketah pred prihodnjimi predsedniškimi volitvami, je dejal, da pričakuje nasilje: »Izjemno sem zaskrbljen. To bo dan kaosa za Francijo.«

Nasilje, poškodbe in policijsko delo

Obe strani spopada opozarjata na poškodbe. Lecornu je dejal, da so protesti med najbolj nasilnimi v desetletjih, z več kot 900 poškodovanimi policisti in žandarji od začetka protestov – 937 po enem od njegovih štetij – ter 248 študenti in 149 učitelji. Policijski sindikati so se pritožili, da so policisti prepuščeni izpostavljeni; sindikat Alliance Police Nationale je napovedal načrte za vložitev pritožbe proti državi zaradi ogrožanja življenj. Protestniki in skupine za pravice so medtem obsodili, kar opisujejo kot nesorazmerno policijsko silo. Več kot 6.800 ljudi je bilo pridržanih od začetka študentskega gibanja, 86 % med njimi mladoletnikov. Najbolj šokantni primeri vključujejo omamljevalne granate: 15-letnemu študentu je v Lensu roko odtrgalo, potem ko je pobral omamljevalno granato, drug najstnik pa naj bi zaradi gumijastega izstrelka izgubil oko. Vlada je po poškodbah suspendirala uporabo nekaterih omamljevalnih granat, a je notranji minister Nuñez v petek dejal, da bodo 17. oktobra ostale možnost, če pride do »izjemno resnega urbanega nasilja«. Senatu je povedal, da je bilo uvedenih 36 preiskav domnevnega policijskega neprimernega ravnanja, vključno s štirimi, ki vključujejo poškodbe s pohabljanjem. Minister za pravosodje je tožilce pozval k trdnemu pravnemu odzivu na nasilje med demonstracijami, ministrstvo pa je policiji in žandarjem za ta dan odobrilo uporabo vsega vmesnega orožja, ki ga imajo na voljo.

Protesti v Franciji 2026: kaj sledi

Sobotni preizkus nikoli ni bil le o enem dnevu. Za vlado je vprašanje, ali združitev študentov, sindikatov in rumenih jopičev postane trajno gibanje – ali vrh, ki zbledi, ko se začnejo jesenske počitnice. Za protestnike je vprašanje, ali obseg dneva prisili nove koncesije glede financiranja šol in proračuna, ali pa vlada preprosto počaka, da se izčrpajo. O tem bodo odločile tri stvari. Prva je udeležba: uradna štetja, koliko ljudi je marširalo, in ali gibanje v prihodnjih dneh obdrži številke. Druga je politika proračuna, saj Lecornu poskuša skozi parlament, kjer nima večine, potisniti reze porabe, medtem ko ulica zahteva nasprotno. Tretja je predsedniška dirka: z volitvami, ki so predvidene prihodnje leto, vsaka stranka – od skrajne desnice do trde levice – sobotne množice opazuje kot merilo razpoloženja države. Francija je že videla protestna gibanja, ki so vlade prisilila k umiku, in videla je, kako so izgorela. To, kar je 17. oktober naredilo drugačnega, je bila širina koalicije na ulicah: najstniki, ki so začeli z blokado svojih šol, so marširali ob sindikalistih in rumenih jopičih, ki se že leta borijo za življenjski standard. Ta združitev je razlog, zakaj je sobota štela – in zakaj bo prihodnji teden, v parlamentu in na ulicah, štel še več. Viri: Reuters (17. oktober 2026); BBC News (17. oktober 2026); LaPresse, ki navaja policijsko štetje CNews (17. oktober 2026); Bangkok Post prek AFP (17. oktober 2026). Nemiri so pritegnili tudi Washington, kjer je Trump zagrozil, da bi ZDA lahko »zapustile« Evropo, pri čemer je navedel francoske nemire v novem ultimatumu Natu.

Povezano branje: Volitve v Braziliji 2026: drugi krog Bolsonaro proti Luli in Kako deluje glasovanje? Popoln vodnik po volitvah.